Belokranjski študenti ostro zavračajo navedbe

Belokranjski študenti ostro zavračajo navedbe

-
0 254

V Klubu belokranjskih študentov ostro zavračamo besede, ki jih je bilo mogoče
zaslediti v medijih, ki pokrivajo celotno Slovenijo, in so letele na delavski ter
izobraževalni kader mladih v Beli krajini – regiji, ki je že dovolj dotolčena z
brezposelnostjo. Trenutna brezposelnost je glede na število prebivalcev najvišja v
Črnomlju, kjer po januarskih podatkih znaša 17,2 %.

KBŠ je v svoji letošnji predstavi “Avtonomija” pokazal, da se razmere v Beli krajini ne
dogajajo mimo nas, ampak jih občutimo tudi mladi, zato ne moremo mirne vesti
spremljati neutemeljeno, napačno in neopravičeno predstavljanje belokranjske
mladine v članku, ki je bil objavljen na spletnem portalu Slovenske tiskovne agencije
v četrtek, 9. 2. 2017 (priloženo v priponki). V Klubu belokranjskih študentov moramo
izpostaviti nekaj dejstev, ki zapisanim besedam oporekajo.

Po podatkih SURS-a je bilo v poročilu, ki je bilo narejeno leta 2016, v jugovzhodni
Sloveniji v letu 2014 število študentov na tisoč prebivalcev med najvišjimi, in sicer je
tistih, ki imajo višjo ali visokošolsko izobrazbo, 23 odstotkov. V letu 2014 je bila
jugovzhodna Slovenija – poleg osrednjeslovenskega območja – edina regija, kjer je
bilo mesečno plačilo delodajalca višje od slovenskega povprečja, saj so plače
namreč znašale 1019 evrov neto. Zunaj regije in svojega prebivališča je delala kar
četrtina delavcev, največ pa jih je bilo zaposelnih v osrednjeslovenskem statističnem
okolišu. Sklepamo lahko, da imamo pri nas visok odstotek študentov, ki se
izobražujejo in gradijo na svoji karieri, zaposlimo pa jih ne.

V članku je bilo prav tako izpostavljeno, da so območni šolski programi zastareli in
neprilagojeni dejanskim potrebam. Tudi temu moramo oporekati, saj ob pohvalnih
dosežkih Srednje šole Črnomelj (natančneje gimnazijskega programa) nikakor ne
moremo trditi, da je izobraževalni sistem jugovzhodne regije za časom. Črnomaljska
gimnazija se je na lestvici najbolj uspešnih srednjih šol na maturi uvrstila na 9. mesto
od skupno 81 srednjih šol. Zaključimo lahko, da problem ni v stopnji izobrazbe
mladih, ampak v okolju, ki teh znanj ne nadgradi in stimulira, da bi bila primerna za
delovanje v podjetju. Glavna funkcija šole je že od antike naprej izobraževanje in z
logičnim sklepanjem nikakor ne moremo trditi, da gre ob vidni uspešnosti
belokranjskih študentov in dijakov za problem neizobraženosti. Naletimo lahko zgolj

na problem nekompetentnosti posameznika za zahteve podjetij, čemur pa se šola kot
javna, a zapostavljena institucija v obrobni regiji, težko prilagaja.
Rešitev je v financiranju in prilagajanju institucionalnega kurikuluma srednje šole, v
štipendiranju dijakov in študentov, v dodatnih izobraževanjih mladih, kar pa vsekakor
podjetju predstavlja dodatne stroške. Brez teh in samega vlaganja ter prilagajanja
kompetenc posameznika za potrebe lastnega podjetja nikakor ne more biti pozitivnih
rezultatov, pa naj bo ta posameznik iz Bele krajine ali iz katerekoli druge regije.

Statistični podatki kažejo, da delodajalci v Beli krajini premalo vlagajo v
usposabljanje zaposlenih ali potencialno zaposlenih. Primerov z dobro prakso
vlaganja v raziskave in razvoj mladih je – razen v trenutno največjemu podjetju v
Črnomlju in peščici drugih – premalo. Težave, ki pestijo belokranjsko gospodarstvo,
pa so tudi pomanjkanje kvalitetnih (ustvarjalnih) delovnih mest. To povzroča selitev
delovne sile v središče Slovenije in v tujino, povečanje brezposelnosti in zaostajanje
v razvoju podjetniškega sektorja. Je na mladih odgovornost, da podjetja, ki
delujejo v Beli krajini, ne usposabljajo bodoče delovne sile za svoja delovna
mesta?

Članek, ki namiguje, da kljub brezposelnosti v Črnomlju niso pripravljeni delati, je
absurden. Problem so med drugim tudi delovni pogoji, ki jih podjetja ponujajo. Zakaj
bi se mladi z visoko izobrazbo odločili delati za minimalno plačo v slabših pogojih,
če lahko boljše delo najdejo drugod in zaslužijo veliko več? Od tukaj tudi razlog,
zakaj lažje najdejo kader iz Hrvaške, saj je njihova bruto minimalna plača (3276 kun
oziroma 439,17 evrov) po zadnjih podatkih v letu 2017 skoraj enkrat manjša kot
slovenska (804,96 evrov). Mar na severu naše države ni podobno stanje, kjer
Slovenci odhajajo na delo čez mejo v Avstrijo?

Kako naj se mladi vrnemo v Belo krajino, regijo, ki je že tako v težkem položaju, z njo
zaživimo in v njej uspešno delamo, če nam odrasli svet ne nameni pozitivne
spodbude, ampak raje tlači naš trud, nam zbija motiviranost in moralo že takoj na
samem začetku našega življenja ter kariere?

V Klubu belokranjskih študentov bomo podobne incidente tudi v prihodnje ostro
obsojali, saj si za Belo krajino želimo boljšo prihodnost, normalno delovno okolje, v
katerega se bomo lahko vrnili iz mesta, kjer smo se izobraževali, in za svoj trud ter
delo dobili primerno plačilo.
Klub belokranjskih študentov