Downovčki-srečni otroci-praznujejo

Downovčki-srečni otroci-praznujejo

-
0 286

21. marec je dan, ki so ga mednarodne nevladne organizacije, ki pomagajo ljudem z Downovim sindromom, razglasile za dan Downovega sindroma. Datum je izbran simbolično, saj gre pri tem sindromu za trisomijo 21. para kromosomov, ki je posledica kromosomske nepravilnosti (21. kromosomu je namreč dodan še eden). Obeležujejo ga od 2006 dalje.

Downovčkom pravimo tudi srečni otroci, saj pravzaprav nikoli ne odrastejo. Ne zavedajo se popolnoma svojega omejenega razvoja in so prijazni do svoje okolice. Če jim skrbno prisluhnemo (govor jim povzroča veliko težav), vidimo, da razumejo veliko več, kot lahko povejo. Čeprav je s takšnim otrokom ogromno dela, se to povrne preko ljubezni, ki ti jo vrača. Imajo namreč zelo razvito čustveno inteligenco. Resda jim manjkajo nekatere zaznavne in govorne sposobnosti, toda čustvenega doživljanja imajo v izobilju. Poleg tega ne poznajo tekmovalnosti – ampak sočutje, pomoč in dobroto.

Vsak otrok z Downovim sindromom ima nek določen talent, značilen prav zanj in če ga odkrijemo dovolj zgodaj, se lahko otrok v tej smeri intenzivno razvije. Sicer je to podobno, kakor pri običajnih otrocih, le da je pri Downovih precej bolj pomembno to, da začnemo posredovati čimbolj zgodaj, ker so ti otroci bolj učljivi v zgodnjem otroštvu, kasneje pa vse manj. Osebe z Downovovim sindromom so bili še nedavno obsojeni na življenje v različnih zavodih ali pa so ostajali zaprti v krog domačih.

Danes so osebe z Downovovim sindromom, kot tudi z ostalimi motnjami sprejete in prav je tako. Vključeni so v vrtce ali razvojni oddelek, pozneje v posebne ali prilagojene programe šolanja. S polnoletnostjo, ko pridobijo status invalida se vključijo v varstveno delavne centre ali ostanejo doma. Z napredkom medicine se je tudi njihova življenjska doba dvignila iz povprečja pubertete pred desetletji na okrog 60 let starosti v sedanjem času. Kljub vsem prizadevanjem staršev in strokovnih delavcev za čim boljši razvoj pa v življenju vedno potrebujejo pomoč drugih. Skrb vseh nas je, da jih skušamo usposobiti za čimboljšo samostojnost v življenju.