FOTO: Na Dvoru o Maroku s kolesom

FOTO: Na Dvoru o Maroku s kolesom

-
0 339

Na povabilo Kulturnega društva Dvor, da predstavita eno izmed svojih popotniških doživetij, sta
Renato Andrejčič in Suzana Jerebič v petek, 4. 11. 2016, v večnamenski dvorani na Dvoru predstavila
popotovanje »V Maroko s kolesom«.

Ko ju vprašam, zakaj si za popotovanje izbrala ravno Maroko mi Suzana odgovori: »Zato, ker tam sije
sonce, ko je doma deževno in mraz. Ker te v Maroku nihče ne preganja, če postaviš šotor pod njegovo
oljko. Ker je v Maroku redkost imeti avto in so ceste še precej prazne. Ker lahko kolesariš čez visoke
gore, prelaze, skozi puščave in soteske in zaključiš ob morju. Ker je kilogram mandarin 10 centov in je
ustekleničene vode in kruha povsod dovolj. Ker na njivah še vedno večkrat vidiš vprežene osličke kot
hrupne traktorje. Ker te ljudje z glasnim »salam« in dvigom rok vedno pozdravijo in je smeh pogost.
Ker je tempo življenja na nekaj obratov počasnejši in je skupnost bolj pomembna kot individualnost.
Zato«!

Iz Ljubljane sta se Renato in Suzana z Go Optijem odpeljala do letališča v Milanu, od kjer je njuno
letalo odpeljalo proti Maroku, Casablanci. Od tu sta se z vlakom odpeljala do Meknesa, od kjer sta
(opisano pot v nadaljevanju) nadaljevala s kolesom. Na poti čez Narodni park Ifrane sta spoznala
Maročana Hamzo, ki jima je, s krajšimi premori na poti delal družbo. V Azrouju jima je pripravil tipično
maroško jed – tajin in pijačo – zelo sladek metin čaj. Seznanil ju je z marsikatero maroško značilnostjo
ter z nekaj triki, ki sta jih Renato in Suzana v nadaljevanju poti s pridom uporabila.

Od tu sta vrtela pedala proti Srednjemu Atlasu in prelazu Col du Zad. Gozdovi, polni navihanih opic, so
počasi prehajali v bolj pusto pokrajino, ki jo izpopolnjuje barvito gorovje. Na visokogorskem jezeru
Agdelmanu de Sidi-Ali sta se utaborila na enem izmed, najlepših divjih taborov na tem potovanju. Pot
sta nadaljevala do Richa, od tu do soteske Ziz, proti puščavski Merzougi. V Merzougi sta se preizkusila
tudi z bordanjem in smučanjem po pesku.

Kolesarjenje sta nadaljevala ob vznožju Atlasa, mimo sotesk Dodra in Todra, vse do maroškega
Hollywooda, čez Visoki Atlas, do prelaza Tizi n¨Tichka. Obiskala sta tudi najbolj turistično maroško
mesto – Marakeš. Za vstop v mesto je bilo potrebno prečkati križišče, ki pa je bilo zelo kaotično,
natrpano z različnimi vozili, ki so stali »eden čez drugega«. Ker na splošno v Maroku velja na cesti
pravilo močnejšega, sta pot podaljšala za kilometer in tako varno prečkala cestišče. V mestu sta si
ogledata maroški trg Djemaa el-Fna. V Marakešu sta si prvič in zadnjič na poti privoščila pivo, saj je
pitje alkohola prepovedano.

Po več kilometrih kolesarjenja sta se razveselila morja, ki sta se mu približala pri ribiškem mestu
Essauria. Tu sta se okopala v mrzlem morju ter najedla dobrih rib po neizmerno nizki ceni. Pot sta
nadaljevala proti severu do industrijskega mesta Safija. Mesto in okolico kazi proizvodnja fosfatov. Pot
sta zaključila v Casablanci.

Dogodek je pritegnil nezanemarljivo veliko obiskovalcev, ki so z zanimanjem poslušali dogodivščine s
poti, na kateri sta Suzana in Renato kot že mnogi spoznala, da ljudi in kraja ne moraš soditi po prvih
vtisih. Nekaj začetniških težav (shranjevanje škatel za prevoz koles na letalu ter težavam s prevozom
kole z vlakom) sta premagala zelo hitro. S pomočjo nekaj namigov, ki jih je z njima delil Hamza, ki sta
ga spoznala na poti pa sta postala prava mojstra v barantanju, ki je v arabskih krajih obvezno. Naučila
sta se tudi izogibanju oziroma pravilnemu načinu ravnanja z domačini, katerih prijaznost – želja po
zaslužku, včasih presega meje dobrega okusa. Pa hupanje, ki ju je spremljalo celotno popotovanje,
ima več pomenov: v pozdrav, umakni se. Vendar sta večkrat na poti slišala prvega.

Na povabilo Hamze sta se podala v hammam. To je tradicionalno javno kopališče. Hammani so ločeni
posebej za ženske in moške. Ne Renatu, ne Suzani tovrstne toplice niso bile všeč, zato sta prostor zelo
hitro zapustila.

Večina ljudi v Maroku govori francosko (nekdanja francoska kolonija). Z razvojem turizma pa vedno
več Maročanov govori tudi angleško, ne pa vsi. Tako je prišlo na poti do zanimivih prigod: namesto
bencina, ki sta ga popotnika potrebovala za gorilnik, sta kupila razredčilo, namesto surovih jajc pa sta
dobila trdo kuhana jajca.  V treh tednih sta Suzana in Renato prekolesarila približno 1.900 km.