FOTO: V kajaku iz Slovenije do Črnega morja

FOTO: V kajaku iz Slovenije do Črnega morja

-
0 109

Prvič v kajaku in 1850 kilometrska misija iz Slovenije do Črnega morja USPELA!

Božo Miler, nekdaj Ljubljančan, sedaj pa že dolga leta Suhokranjec je letos opravil enega svojih
največjih podvigov. Po popotovanju z motorjem, plutju z napihljivim čolnom, prehojeni Jakobovi poti
v Španiji se je letos odpravil na pot s kajakom iz Slovenije do Črnega morja. Na dolgo pot  je odšel na
začetku letošnjega poletja popolnoma sam kot čisti začetnik, saj je prvič veslal s kajakom. Svojo
avanturo je v sliki in besedi predstavil na potopisnem predavanju vedoželjnim poslušalcem v
večnamenski dvorani na Dvoru, v petek, 20. 10. 2017.

Po slovesu iz domače občine, kjer sta mu srečno pot zaželela župan in predsednik Turističnega društva
Suha krajina, se je odpravil v Prekmurje. Svoje popotovanje je začel na Muri. Že takoj na začetku se je
prevrnil in izgubil stik s civilizacijo zaradi potopljenih elektronskih naprav, zato ga je žena že iskala na
policiji. Tudi sicer ga je žena preko telefona ves čas spremljala tako, da je vseskozi relativno dobro
vedela, kje se  nahaja, kar bi bilo v primeru kakršne koli nesreče edina rešilna bilka. Ob poti se je
namreč srečeval z raznimi neprilikami kot so slabo vreme, močan tok in vrtinci, gost in hiter rečni
promet, podrto drevje, ogromne ribe, ki bi ga skoraj prevrnile ipd. Brez izredne volje in trme, močne
fizične kondicije in predvsem psihične pripravljenosti, bi vse to težko premagal. Bolj kot težave je
izpostavil številne pozitivne izkušnje ob poti. Srečal je številne prijazne ljudi, ki so ga pogostili ali mu
prijazno pomagali. Med drugim tudi v, z občino Žužemberk, pobrateni občini Golubac, kjer kot je
dejal, so ga komaj spustili dalje. Spoznal je vrsto znamenitosti ob poti, ves čas pa je srečeval tudi
Slovence, med drugim tudi znanega slovenskega popotnika Zvoneta Šerugo s spremljevalko na poti z
motorjem proti Kitajski.

Kljub vsemu pa je bil na poti vendarle ves čas sam in prepuščen svoji iznajdljivosti. Dobro je moral
razporejati svoje moči in planirati pot, da je vsak dan našel pristan in večkrat precej stran od
civilizacije prenočil. Ko pa je prišel do večjega ali manjšega kraja je skušaj najti prenočišče in topel
obrok, če je seveda lahko varno pustil svoj kajak. Kljub temu da je bil ves čas v vodi, je bila na dolgi
poti ena izmed njegovih največjih želja pravi tuš, do katerega je le nekajkrat uspel priti. Voda je bila
namreč pogosto umazana, broditi je moral po blatu, prenočevati skoraj na smetišču, voda mu je zalila
stvari, skratka več kot dovolj razlogov, da si je občasno želel poštenega umivanja. Reke so bile sicer ob
njegovem popotovanju rekordno tople, Donava je v spodnjem toku dosegla in celo presegla 30
stopinj, kar je imelo za posledico tudi precejšen pogin školjk, ki jih je videval ob obali. Poleg veslanja
in skrbi za osnovne življenjske funkcije je moral urejati tudi formalnosti s prečenjem meje, prijavo v
državi, kjer je preživel precej dni ter nabavo lokalnih SIM kartic in polnjenjem telefona, kar mu je
omogočalo stik s svetom in urejanjem vseh potrebnih zadev, kar internet danes omogoča.
Popotovanje preko Mure, Drave in Donave ga je pripeljalo v bližino Črnega morja, kjer se je odločil za
vzporedno reko, ki pa je bila v nasprotju s pričakovanji zelo prometna.

Sreča je bila ves čas na njegovi strani in po 80-ih dneh je srečno preplul 1850 kilometrov dolgo pot iz
Slovenije do Črnega morja. Ko je zaveslal v morje, je seveda takoj poklical svoje domače. Ob
navdušenju po uspelem podvigu bi skoraj pozabil na svojo varnost. Tok ga je odnesel precej daleč na
odprto morje, od koder bi brez navigacije težko našel pot nazaj do obale. Na koncu seveda še kopanje,
na lastno željo, ne zato ker bi moral broditi po vodi kot minule dni.  Njegova koža je bila kot obleka,
zagorela, skoraj prežgan, razen na mestih, kjer jo je prekrival rešilni jopič in kratke hlače. Majice,
kratke hlače in »crocse« so bile tudi njegova kompletna garderoba za dolgo pot. Skratka za pot domov
ne bi potreboval kovčka, če seveda izvzamemo vso potrebno opremo, s katero pa na kajaku ni bilo
mogoče pretiravati. Z več prevoznimi sredstvi, ladjo, vlakom, kombijem se je vrnil v domovino, kjer že
nabira moči in kuje načrte za nov podvig. Zaenkrat pa le-ta ostaja še skrivnost kot je zaključil svoje
nadvse zanimivo potopisno predavanje.

Besedilo:  Valerija Vidmar, KD Dvor
Foto:  Vesna Može, KD Dvor