Moja najmlajša soseda Pepca in regrat

Moja najmlajša soseda Pepca in regrat

-
8 1087

V času nenehnega hitenja, hlastanja po še več, pa čeprav marsikaj ne potrebujemo, je lahko življenje preprosto, čudovito. Ampak za slednje moramo sami poskrbeti oz. odmisliti navedeno v začetku tega članka.

Po dolgem času sem srečal mojo ‘najmlajšo’ sosedo. Gospa Pepca, šteje še enkrat toliko let kot jih štejem sam. Je že v 93. letu, pa je prava rož’ca in to ne glede na spomladansko travniško cvetje (teloh, zvončki in trobentice).

Gospa Pepca ne jamra. Le z besedo je omenila, da zdaj hodi s palico, zaradi stabilnosti oz. varnosti. In tudi danes je peš premagala več kot kilometer poti, ki pa ne vodi le po ravnem. Razlog? Regrat.

In gospa Pepca ga je tudi nabrala, za kosilo. Pogovarjala sva se tudi o zimi in čudoviti naravi, dnevu. Beseda je nanesla tudi na njene kokoši in jajca. A glej ga zlomka. Lisice so bile letos zelo aktivne, saj so odnesle Pepčino ‘jajčno proizvodnjo.’ Ampak zaradi tega se ni preveč hudovala. K sreči pridejo nove nesnice.

Zakaj sploh to pišem? Preprosto, ker je bil pogovor z gospo Pepco lep, iskren, tudi šaljiv. Drugačen od drugih, ki so velikokrat prehitri, zamegljeni, tudi zlagani. In ko prisluhneš Pepci, ki ji zdravje služi, Ji lahko samo privoščiš, da bi bilo tako še naprej. Mimogrede je v šali omenila, če bo še enkrat toliko, bo kar v redu. 🙂 Nekoliko bolj zares pa je gospa Pepca omenila pokojnine, ki bi bile lahko višje.

V življenju je prav, da včasih potegnemo ročno zavoro, da poslušamo, spoštujemo ostale, kar nam ponuja narava in tudi sebe. In Pepci želim še veliko prijetnih dni, optimizma, korakov in kokošk.

Sam pa sem še enkrat ugotovil, kako imenitne so preproste stvari, ki jih lahko delimo s sočlovekom. Zakladnica besed, v čudoviti naravi, z iskrenimi mislimi in z nabranim regratom. In prav slednji je še najbolj grenak v tem dnevu in sestavku. 😉

V galeriji pa še nekaj naravne spokojnosti.