Nekoč dec v bifeju, žena v štacuni. Pa danes?

Nekoč dec v bifeju, žena v štacuni. Pa danes?

-
0 1708

Možakar v gostilni, ženska v štacuni, tako je bilo včasih. Nekoč je lahko vsak našel svoj t.i. družinsko solidarnost, usklajenost. Bila je nekakšna harmonija razglašenega klavirja, ki pa je špilala. 😉

Danes pa je tega vedno manj. Menda zaradi nekakšnega hitrega tempa, ampak čas še vedno teče enako. Minuta ima še vedno 60 sekund.

Trgovine so postale skoraj robotizirane, pa čeprav tam delajo ljudje. Prav tako številni lokali, kjer delajo večinoma mlajši, prek študenta, ali podobno. S tem je povezana tudi postrežba. Poklic, ki je bil nekoč izmenjava lepih in socialnih debat, je postal marsikje hladen, brezčuten. Zakaj?

Požrtija bogatih buzdovanov se je povsem umestila v naš prostor, kjer ljudje postajajo vse bolj odtujeni, kjer marsikdo ne sme kazati čustev, po drugi strani pa mlajša generacija, ki ji je večina osnovnih vrednot povsem tuja.

Če vam je kaj mar za to, kar sem napisal v prvih dveh odstavkih, potem verjetno veste, da danes, ko pridemo v trgovino, kupimo in slednje položimo na t.i. blagajniški trak in vam to pokasirijo, z avtomatsko prijaznim pozdravom blagajničarke, kjer potem po hitrem postopku še tretjič prelagate izdelek, ki ste ga plačali. Po hitrem postopku. Nekoč je bilo drugače, pa ne mislim samo za kupca, pač pa za ljudi, ki delajo-te. Kapital si je dovolil ukrasti naše vrednote. Potrošnik je številka. Še bolj žalostno pa je, da so si kapitalisti dovolili ukrasti dostojanstvo ljudi, svojih zaposlenih, torej trgovcev, ki s stranko, kupcem, komunicirajo brez čustev oz. zgolj z ugajanjem za dobrobit podjetja.

Podobne razmere kot pri trgovcih so tudi v gostinstvu. Za razliko od zaposlenih v trgovini, je nekoliko bolj ugoden položaj v gostinstvu. Ne povsod, ampak marsikje. Že tako je znano, da gostinci ne dobijo ustreznega in merodajnega kadra, ki bi delal oz. bi ga zaposlili. Pa čeprav urne postavke za delo niso povsod nizke. Seveda, nekateri gostinci to izkoriščajo. Je pa res, da je vse več mladih, ki pridejo v delo strežbe, ki zahteva človeka z manirami in seveda znanjem strežbe. A med mladim strežnim osebjem je žal veliko takšnih, ki strežejo bolj sebi oz. svojim spletnim, mobilnim strastem.

Ne glede na moje opažanje, smo kot družba dovolili razvrednotenje še najmanj dveh poklicev in še več podobnih za doseganje kapitalskih in osebnih oz. sebičnih interesov.

Med drugim naj zapišem, da se največji lastniki trgovskih verig, v gostinskih lokalih radi razvajajo, kjer obed ne traja minuto in pol, ali še manj. Pri tem pa želijo, da jih strežejo s t.i. vseh strani neba, ker pač imajo.

Za konec še en predlog denarnim požeruhom v trgovskem poslu. Morda so o tem razmišljali že sami. Čemu bi blagajniki sedeli za pultom, ko pa lahko stojijo in s t.i. skenerjem blokirajo vse izdelke v vozičku, ali košari kupca. S tem bi prihranili še najmanj pol minute in še pol minute kupcu, ki ne bi še enkrat prelagal artikle.

Bolno, ampak tudi to se lahko zgodi kmalu in najverjetneje se bo. Za postreženo elito, ki jo zanimajo samo cekini, smo postali številke. Ampak številke so tiste, ki čistijo nesnago danes t.i. nedotakljivih oz. vsemogočnih. In prav je, da se tega dejstva zavedamo. Bogataša brez revnega preprosto ne more.