Novomeščanka Živa najboljša mlada tenisačica v Evropi

Novomeščanka Živa najboljša mlada tenisačica v Evropi

-
34 1112

Ob zaključku teniške sezone 2016 je Teniška zveza Slovenije opravila intervju z Živo Falkner, mlado Novomeščanko, članico TK KRKA Otočec, ki je sezono zaključila kot ena izmed treh prvouvrščenih Evropejk na lestvici TE Junior tour 2016 v starostni kategoriji do 14 let. Živa je trenutno na turnirju na Floridi v ZDA, kjer jo v ponedeljek čaka prvi obračun. Živo lahko spremljate tudi prek njene spletne strani TUKAJ.

Živa, pri štirinajstih letih si najboljša Evropejka. Kaj ti to pomeni?
Zelo sem ponosna, da sem se uvrstila na najvišje mesto evropske lestvice. Zdaj sem še bolj motivirana za vsakodnevne treninge in cilje, ki sem si jih zastavila. Ta dosežek je dokaz, da sem na pravi poti in da imam ob sebi ekipo, ki me spodbuja in verjame vame.

Kako si zajadrala v teniške vode in kdaj si se s tenisom prvič srečala?
Starši so me pri štirih letih vpisali v teniški vrtec TK Krka Otočec. Bila sem zelo živahna deklica, najbolj všeč pa so mi bile prav igre z žogo. Že na prvem treningu sem se  zaljubila v tenis. Spomnim se, da mi je bil všeč zvok žogice, ki se odbije od loparja. In po tem me ni nič več ustavilo, da ne bi tenisa igrala vsak dan. Na igrišče sem prišla tudi takrat, ko moja skupina ni bila na urniku, sem se pa priključila drugim, malo starejšim igralcem.

Že kot majhno deklico smo te lahko opazili v TC Otočec, kjer si trenirala s trenerjem Gordanom Jankovićem. Lahko na kratko opišeš tvoj teniški razvoj do prvih nastopov za točke teniške lestvice TS?
Prvih osnov teniške igre sem se naučila pri trenerju Dušanu Hočevarju, nato pa me je pri šestih letih prevzel trener Goran Jelen, s katerim sem začela bolj resno trenirati. Veliko me je naučil in pod njegovim vodenjem sem začela zmagovati oz. posegati po najvišjih mestih na turnirjih TZS v kategorijah mini in midi tenis. Znal me je spodbujati in imela sem ga zelo rada kot trenerja, zato mi ni bilo lahko, ko sta se najini poti razšli. A sreča mi je bila naklonjena, saj sem zelo kmalu dobila novega trenerja Gordana Jankovića. Prevzel me je pri osmih letih in igra zelo pomembno vlogo v mojem razvoju. Ni le moj trener, ampak ga vidim tudi kot mojega drugega očeta, saj me vzgaja v delovno in odgovorno osebo. Ogromno časa preživim z njim tako na treningih kot tudi na turnirjih, na katerih me spremlja. Z njim se je moja prava tekmovalna pot šele začela.

Leta 2013 si, stara 11 let, osvojila prvi naslov državne prvakinje, temu si kasneje dodala še dva. Kako ocenjuješ konkurenco v tvoji starostni kategoriji doma in v tujini?
V Sloveniji ni veliko deklet moje starosti, ki bi lahko oz. želele igrati z mano, ker imam občutek, da se jih 99 % že pred tekmo preda. Na domačih tleh tako žal nimam prave konkurence, pa bi si želela več tekmic – takih, ki jih ne bi bilo strah igrati z mano.  V tujini je povsem drugače – konkurenca je ogromna, saj je tenis globalni šport. Moje konkurentke imajo prav tako enako visoke cilje in tako kot jaz trdo delajo zanje. Šele v tujini sem spoznala, kaj pomeni tista prava tekmovalnost.

Si stalna članica slovenske reprezentance, s katero ste si letos priborile tudi nastop na ekipnem svetovnem prvenstvu, kjer ste bile desete. Kako se razumeš s Pio in Tjašo in koliko ste oddaljene od najboljših štirih, petih ekip?
S Pio in Tjašo se odlično razumemo. Nikoli nam ni dolgčas, znamo se šaliti in nič nam ne manjka, ko smo skupaj. Od najboljših ekip nismo tako zelo oddaljene, kar smo dokazale tudi z letošnjimi rezultati. Ob tem želim še poudariti, da je nam trem že v naprej jasno, da bomo sestavni del reprezentance. Na primer Francozinje pa do zadnjega trenutka ne vedo, katera od tekmovalk bo izbrana za nastop z reprezentanco, ker je konkurenca v njihovi državi tako zelo velika.

Kakšen je danes tvoj delovni dan? Koliko pozornosti vaša ekipa namenja teniškemu in koliko kondicijskemu treningu ter kako usklajuješ teniške in šolske obveznosti?
Zbudim se malo po peti uri zjutraj, kondicijski trening imam od 6.00 do 7.30, nato grem v šolo, takoj po zaključku pouka pa imam še dve uri in pol do tri ure teniškega treninga. Popoldne se učim in naredim domače naloge. Občasno kondicijski trening poteka tudi še ob večerih. Sodobna teniška igra namreč od tekmovalca zahteva dobro fizično pripravljenost, zato veliko pozornosti namenjamo prav kondicijskim treningom. Teniške in šolske obveznosti za enkrat odlično usklajujem. Je pa res, da moram biti na obeh področjih zelo disciplinirana, odgovorna in osredotočena.

Nekateri menijo, da v Sloveniji ni mogoče uspeti. Ti za zdaj dokazuješ, da to ni res. Kakšno je tvoje mnenje in ali morda načrtuješ odhod v kakšno tujo akademijo?
Menim, da lahko uspeš tudi v Sloveniji, vendar moraš biti svojemu cilju sto odstotno predan, ob sebi pa moraš imeti zelo dobro ekipo, ki te v celoti in vedno podpira. V prihodnje bodo moji treningi potekali na takih lokacijah, ki bodo zagotavljale najboljše možne pogoje za moj nadaljnji teniški razvoj. To najverjetneje pomeni tudi odhod v tujino.

Kaj je po tvojem mnenju pravi recept za uspeh. Talent, trdo delo …
Talent je samo 10% vsega skupaj. Moj recept za uspeh je vsakodnevno trdo delo, 100%  predanost, ljubezen do športa, in kar je tudi zelo pomembno – da nikoli ne obupam.

Mnogokrat te na turnirjih spremljata tvoja zvesta navijača, dedek in babica. Kakšna je njuna vloga v tvojem življenju?
Babica in dedek zelo veliko prispevata k mojemu uspehu. Še posebej sva zelo povezani z babico, ki je bila nekoč tudi sama aktivna športnica in dobro ve, kaj pomeni predanost športu. Spremlja me od samih začetkov in se iskreno veseli vsakega mojega uspeha. Zelo pomembno vlogo ima tudi pri moji vzgoji, v veliko pomoč je pri vsakodnevnih opravilih, kot so npr. vožnje na treninge, v šolo … Babica je moja srčna podpornica in zaveznica v dobrem in slabem.

Čeprav na poraze nisi ravno navajena, so ti sestavni del kariere. Kako jih sprejemaš in se spopadaš z njimi?
Tudi porazi so del kariere. Iz porazov se vedno kaj novega naučim in tako izboljšujem svojo teniško igro.

V preteklih letih si prepotovala že veliko sveta. Kateri kraji in dogodki so se ti najbolj vtisnili v spomin?
Najbolj se mi je vtisnil v spomin Miami na Floridi, kjer sem se pred dvema letoma udeležila turnirja Orange Bowl do 12 let. Takrat sem bila prvič v ZDA, všeč mi je bila topla klima Floride in prijazni ljudje, prijetno sem se presenetila tudi nad številnimi teniškimi igrišči, nisem pa si predstavljala, da je vse tako zelo veliko … Med evropskimi mesti mi bo ostal v lepem spominu Stockholm, urejeno in čisto mesto, organizacija turnirja pa je bila na visoki profesionalni ravni.

Kako se razumeš z igralkami na turnirjih v tujini in kako z njimi vzdržuješ stike, če jih?
Z vsemi se dobro razumem, ker sem take vrste človek. Redno se pogovarjamo po telefonu in si dopisujemo, zlasti prek družabnih omrežij.

Kdo sestavlja ekipo, ki skrbi za tvoj razvoj in kakšna je vloga tvojih staršev v tem krogu?
Mojo ožjo ekipo sestavljajo trener Gordan Janković, kondicijski trener Miha Movrin, maserka Jana Riosa, mama Maja, oče Boštjan, brat Jan, babica Cveta in dedek Matjaž. Starša mi ves čas stojita ob strani in me podpirata. Oče skrbi za organizacijo tekmovanj, treningov, zdravniških pregledov … Prav tako ima veliko vlogo mama, ki med drugim skrbi, da sproti opravim vse šolske obveznosti, velikokrat se tudi učiva skupaj. Moj velik podpornik pa je tudi mlajši brat Jan.

Kašni so vaši načrti za naslednji dve leti, čemu boš posvetila največ pozornosti in katerih turnirjev se nameravaš udeleževati?
Moji načrti so, da se v naslednjih dveh letih uvrstim med najboljših 100 igralk ITF in v glavne turnirje Junior Grand Slamov. Do zaključka letošnje sezone se bom konec novembra in v decembru udeležila še treh mednarodnih  turnirjev v kategoriji do 14 let na Floridi v ZDA. To so turnirji Eddie Herr, Americans Cup in Orange Bowl. Največ pozornosti bom posvetila kondicijski pripravi in svojemu teniškemu razvoju.

Pripravil: Bojan Matevžič

Novomeščanka Živa najboljša mlada tenisačica v Evropi