Preberite: živimo v ‘doping’ družbi

Preberite: živimo v ‘doping’ družbi

-
0 346

Velikokrat se zgodi, da smo navdušeni nad športniki, žal pa se velikokrat zgodi tudi, da smo razočarani, ker je naš športni idol ‘padel’ na dopingu. In v teh dneh sem prebral zanimivo razmišljanje Aleša Lindiča, nekdanjega aktivnega športnika, športnega trenerja in zdaj rekreativnega tekača in trenerja ter organizatorja Šmarješkega teka. Zagotovo primeren človek z izkušnjami in poznavanjem razmer, tako v aktivnem oz. profesionalnem in rekreativnem športu. Aleš nam je dovolil objavo svojega zapisa, zato ga delimo z Vami:

Hm… Ob prebiranju zadnjih naslovov glede dopinškega škandala, ko naj bi se rekreativci oskrbovali z nedovoljenimi preparati, mi je v oči padel naslov članka na MMM Rtv Slo: ➡Doping v rekreaciji: gre za bolestno potrebo po dokazovanju ⬅

Naj bo jasno. Bil sem atlet, atletski trener, sedaj sem rekreativni tekač in trener rekreativcev. Poznam sfere enih in drugih. Moje mnenje o dopingu je: Ali vsi ali noben. Le tako imajo lahko vsi enake možnosti. Seveda je odgovor na dlani, vsi ne morejo, ostane druga možnost. Nepravično pridobljena prednost je kazniva. Pika. Eden od razlogov za prenehanje moje funkcije atletskega trenerja je bil tudi, da se je preveč (rezultatsko) približala rekreaciji. Rekreacijo jemljem in podajam na način, ki omogoča in izboljšuje zdravstveno stanje oseb, rekreacija ni poligon za ustvarjanje strank bolnišnicam in fizioterapevtom. Moj zaključek rekreativnega teka na tekaški prireditvi se skoraj vedno konča s popitim pivom 🍺. To je moj doping. Pa je včasih pospremljen s pogledom, češ, športnik pa tak 😎 Človek, to je rekreacija… 

🤣Strinjam se, da je lep del “rekreativcev” skrenilo s poti razumnega ukvarjanja s športom (to je tisti del, ki ima za motivacijo rezultat). Trpi on, družina, okolje kjer živi, služba… Marsikdaj to privede tudi do sesutja, enakega, kot ga povzroči prevelik stres na delovnem mestu. Ljudje, ki se ukvarjajo s športom in imajo za motivacijo rezultat, ostanejo v tem športu do trenutka, ko dosežejo plato, ko kljub večji količini treninga, kvalitetnejši vadbi ne dosežejo več napredka… Edino če, se lotijo zadeve na prepovedan način. In sedaj nazaj k naslovu članka. Takih rekreativcev je malo. Ki bi jemali doping. So, obstajajo, ampak posploševati in metati slabo luč na vse, je neprimerno. Bolestna potreba po dokazovanju. Ja za vraga, a avtor članka leži za plotom z zatisnjenimi očmi? Ja kako pa funkcionira sodobna družba? Daj prižgi prosim TV, pa samo preglej razpored. Saj niso samo športniki-rekreativci tisti, ki tekmujejo. A ni bolestno, da imamo tekmovanja v kuhanju, v lepotnih izborih, v tem kdo največ shujša, v tem kdo najbolj ljubi na seniku, v tem kdo poje največ hot dogov,….?? A niso potem vsa ta tekmovanja bolestna, saj se povsod vsi dokazujejo? 🤔 Mimogrede, vabljeni na 23. Šmarješki tek, ki poteka v moji organizaciji. Za rekreativce. Bo tudi pivo, tudi čas bomo merili. Tistih, ki so na dopingu ne bo, nimamo denarnih nagrad  💰 💲 Samo povem  🤣

PS: Slika je iz leta 2016, po končanem polmaratonu v Novem Sadu.

Še to, Šmarješki tek bo letos 10. junija. Več boste našli na povezavi – TUKAJ.

Preberite: živimo v 'doping' družbi
(foto: FB Aleš Lindič)