‘Kot prasica z mehom?’

‘Kot prasica z mehom?’

-
1 472

Nedopustno je kar si oz. kaj državi dopuščamo.V zadnjih letih smo postali sužnji kvazi produktov, sicer slovenskih deklaraciji, v katere lahko dvomimo. In kaj je našega, domačega?

Za državo so odlične velike korporacije, slednje veliko plačujejo državi, občinam… in te iste korporacije med drugim ponujajo živilske proizvode po nizkih cenah za katere sploh ne vemo kaj smo zaužili. Češ, vse je zdravo, vse je odlično. Korporacije so se prilagodile slovenskim plačam, ki so prenizke! In tujci so pametni, saj so cene njihovih artiklov dostopne. Pa so tudi zdrave? Potrebno je brati droben tisk.

Ampak v Sloveniji imamo malo morje funkcionarjev, ki imajo vpogled, baje tudi nadzor ponudnikov in njihovih artiklov, ki pa jim je bolj ali manj enoten finančni izid. Medtem pa nekoč paradne konje slovenskega gospodarstva, prav zaradi politike, tako nekdanje kot zdajšnje, postavljamo na stranski tir oz. v tem izbranci ne vidijo koristi. Tako Elan in Peko rešujejo zasebniki. Država kje si oz. te ni?

In politično nastavljeni funkcionarji si očitno brez zadržkov lahko dovolijo marsikaj in za slednje ne odgovarjajo. S svojimi birokratskimi prijemi, večinoma prostimi vikendi in prazniki, odločajo o usodi slovenskega gospodarstva, pa čeprav večina ni nikoli bila del bruto domačega proizvoda. Pač, so na položaju, kjer za mesec sevanja na delovnem mestu prejemajo plačilo. Ne vsi, so tudi svetle izjeme.

Marsikateremu uslužbencu v javnem sektorju se tudi približno ne sanja, kaj pomeni v zasebnem sektorju plačevati prispevke, dajatve in ob tem še ‘furat’ posel. Slovenija je lep primer nerealnosti, prevelike požrešnosti, ampak ne podjetnikov, pač pa posameznikov javnega sektorja, ki sistem zasebništva sploh ne poznajo in ga tudi, kot mislijo ne rabijo, ker pač vsak mesec dobijo dober cekin, saj tako veleva pogodba javnih, je podpisana in to jim pripada.

V zadnjem obdobju imamo spet lep primer slovenske uspešnosti, saj so zasebniki prevzeli nekdanji slovenski gospodarski ponos in poskrbeli, da podjetja delujejo. Tako je družinsko podjetje Slatnar, kot novinec pri smučeh za nordijske skoke (z okovji so že nekaj let v špici, pa tudi s karbonskimi čevlji pošteno mešajo štrene) že na uvodu nove sezone svetovnega pokala osvojilo štiri zmage in Peko, ki je začelo z novo proizvodnjo čevljev. In imajo naši izbranci ljudstva ponos in odgovornost ter mehanizme, da kaj takšnega sploh podprejo?

Po drugi plati pa me zanima, ali določeni sekretarji sploh čutijo kakšno odgovornost in se sploh zavedajo, kdo poskrbi za njihove plače oz. od kod sredstva za njihove plače? V deželi pod Alpami, ali pa če želite pod Gorjanci, imamo podjetja, ki s svojimi delom prodajajo in dodajajo dodano vrednost in nujne cekine v državno blagajno, s katero se napajajo elite javnega sektorja. Medtem ko peščica, tudi v javnem sektorju, še vedno dela za miloščino. Nedopustno.

Primer je stavka zdravnikov. Nobenega ne pozna, ki bi bil obubožan. Marsikdo ima poleg javne službe tudi zasebno, ne le eno. Več ambulant, klinik, posredništvo oz. trgovino. Kako vse to zmorejo?
Z vsem spoštovanjem do tistih, ki svoje delo opravljajo korektno, v sklopu javne zaposlitve. Prav v zdravstvu, imamo sestre in brate, kaj šele ostalo osebje, ki se oglasi, ali pa sploh ne, da bi opozorili na svoje delovne razmer in nizkotne plače. Sramota.

Slovenija je po mojem mnenju dežela kmetavzarskih elit brez kmetij. Kar pomeni, da s tujimi sredstvi, beri sredstvi, ki jih plačujemo davkoplačevalci, ‘delajo kot prasica z mehom.’

Nedopustno je, da delavci s poštenim delom v delovnem razmerju, zaslužijo skoraj toliko, lahko tudi manj, kot nekdo, ki nima niti dneva delovne dobe oz. je na t.i. zavodu, ali pa zgolj skrbi za večanje družine, z naslova etnično ogroženih in mu država nudi sredstva iz tako imenovanih socialnih transferjev.
Če je to ideal Evropske unije, potem se sprašujem, čemu imamo evroposlance in predvsem doma izbrane posameznike, ki naj bi skrbeli za socialno uravnoteženost.

Veliko dela za vse, ki se ukvarjajo in predstavljajo statistiko. Bo treba iz soban, na teren. V pisarnah jih je veliko.

  • Žal se bodo stvari spremenile šele po krvavi revoluciji. To je zgodovinsko dejstvo. Vprašanje pa je koliko volje, jeze, ponosa je še ostalo v ljudeh.