V&F: ‘Leteči’ Dolenjec s 300 km/h

V&F: ‘Leteči’ Dolenjec s 300 km/h

-
1 4766

Mitja Lesjak, 24-letnik iz Šmarjeških Toplic, ki mu pravijo tudi čudežni deček cestno hitrostnih tekmovanj. Mladenič se drži načela: prišel, videl, zmagal, za kar pa trdo gara, a se mu trud tudi obrestuje. Z njim smo spregovorili o pripravah na novo sezono cestno hitrostnih tekmovanj.

Kako in kdaj se je pravzaprav vse skupaj začelo? Kdo vas je navdušil za ta
šport?
Ko sem bil star 2 leti, mi je oče kupil prvi motor – mini moto, nad katerim sem bil izjemno
navdušen in sem ga vozil vsak dan. Kasneje sem presedlal na večje motorje – od 50 do 125
kubičnih. Tako da lahko rečem, da sem večino otroštva preživel na dveh kolesih. Je pa
strasten motorist tudi oče. Marsikatere kraje po Evropi in svetu sem prepotoval z njim kot
sopotnik. Zamisli o tekmovalnem dirkanju so se začele leta 2013, ko sem opravil izpit za
neomejeno kubikažo motorjev in si kupil nov motor BMW. Po kakšnem letu sem videl, da bo
vožnja z njim po cesti prenevarna in se odločil, da se po cesti ne bom več vozil.

Iz slovenskega amaterskega motociklistična prvenstva na dirkališču Grobnik – SLOVENIA SPEED CUP ste prišlo v Alpe Adria Motorcycle Union …

Pred 3 leti sem šel prvič na dirkališče Novi Marof (Hrvaška), ki slovi kot karting dirkališče.
Tam sem se popolnoma navdušil in leta 2015 začel voziti amatersko prvenstvo na Grobniku.
Po polovici sezone je bil moj napredek neverjeten. Imel sem 2 trenerja. Trdo smo delali in na
predzadnji dirki je prišla tudi prva zmaga. Moji časi krogov so postajali konkurenčni nivoju
prvenstva Alpe Adria. To je evropsko prvenstvo, v katerem vozijo piloti iz Nemčije, Avstrije,
Italije, Češke, Poljske …. Tekmovanje je kakovostno in je izhodišče za endurance prvenstvo,
nemški ali italijanski superbike. Leta 2016 sem začel z dirkanjem v pokalu Alpe Adria. To
prvenstvo šteje tudi za Cestno hitrostni motociklizem za Slovensko državno prvenstvo.

Koliko tekem vaš čaka v letošnji sezoni oziroma koliko časa traja sezona?

Pokal Alpe Adria poteka 6 vikendov, 6 prog po 2 dirki na vikend: Poznan – Poljska,
Slovakiaring – Slovaška, dvakrat Grobnik – Hrvaška, Red bull ring – Avstrija, Pannoniaring –
Madžarska.

Kako izgledajo vaše priprave, kje sploh lahko trenirate in koliko trenirate?

Glede priprav imamo največ težav prav Slovenci, saj pri nas ni primerne piste. Najbližje
dirkališče je Grobnik (Hrvaška). Druge proge: Pannoniaring je oddaljna 400 km, Slovakiaring
500 km, Poznan-Poljska 1100 km. To je kar se tiče cestnih treningov, kar pa ni dovolj za
uspešno dirkanje. Potrebno je biti tudi dobro fizično in psihično pripravljen. Naši treningi se
sprevržejo tudi v ogromno motokrosa, ki je dosti podobno našemu športu glede kondicije.
Tam pridobiš občutek za drsenje. Slabost pa je, da je nevarno in da lahko pride do poškodb,
kar pa si ne smemo privoščiti.

Kako pa izgleda vaš trening dan pred dirko oziroma na dan dirke? Kdo je v
vašem teamu? Kdo skrbi za vašo nujno opremo, torej za motor, da je vedno vse
pripravljeno?

Na treningih pred samo dirko je poudarek na motoriki in fleksibilnosti. Zadnjih 14 dneh pred
dirko ukinem motokros in zgolj kolesarim, tečem in izvajam lažje aerobne vadbe, da ne bi
prišlo do poškodb in da telo ostane fleksibilno in raztegnjeno. Raztegljivost je pri nas
motoristih zelo pomembna. Glede pomoči – imam veliko prijateljev, ki skupaj treniramo, si
dajemo podporo, me vzpodbujajo, da so treningi so lažji. V teamu pa imam 2 mehanika:
Mirka Ržena in Matica Brzina. Skrbita, da moj motor vedno pripravljen. Za preostalo (hrana,
logistika, prijave …) poskrita punca Andrejka in sestra Teja. Pri večjih posegih v motor
dirkalnika mi pomaga oče, ki je znan po svoji iznajdljivosti in inovativnosti, za končne
nastavitve dirkalnika pa poskrbi mehanik Marko Slavić iz Zagreba. Je pa tudi res, da če sam
ne boš skrbel za svoje stvari, jih tudi težko dobro uporabljaš. Ogromno časa posvetim
motorju, ker pri dirkanju je veliko popravljanja. Ko pride motor domov, ga je potrebno očisti,
kaj zamenjati, naročiti nove dele. To počnem vse sam. Pri tem športu mi pomaga dejstvo, da
imam opravljen mojstrski izpit za avtomehanika in se z avtomehaniko tudi poklicno
ukvarjam.

Koliko gum potrebujete na sezono?

Gume so pri nas najvišji strošek in največji potrošni material. Če hočeš biti najboljši, moraš
imeti na razpolago veliko novih gum. Stare gume pomenijo slab oprijem, nevarnost padcev.
Lansko leto nas je to izučilo, ko smo trenirali na starih gumah in sem posledično dvakrat
padel. Na dirko porabimo 4 do 5 kompletov gum, kar nanese okoli 50 kompletov gum samo
za prvenstvo. Še enkrat toliko gum pa porabimo za treninge.

Kako pa ohranjate moč in psihofizično kondicijo? Imate kakšno posebno
prehrano?

S kolesarjenjem in fitnesom, s kondicijskimi in motoričnimi treningi, ki jih lahko opravim
doma ali v fitnes centru. Skrbeti moram za fit postavo. Nimamo omejenih kilogramov, je pa
seveda jasno – lažji si, boljši si, bolj spreten in gibčen si. Tvoja končna hitrost je s tem večja
in boljša. V primerjavi z Moto GP, kjer imajo dirkači vsi po 60 kg, je pri nas povprečje od 70
do 90 kg. Omenjen šport temelji na vzdržljivostni; odpeljati 22 krogov s povprečnim pulzom
170 ni enostavno in če nisi psihično in fizično pripravljen težko zdržiš tak napor.

Imate pred samo dirko/tekmo kakšen poseben ritual?

Dirke potekajo ob vikendih. V soboto zjutraj so kvalifikacije, potem pa približno 5 ur časa do
dirke. Pred in po kvalifikacijah je čas za določene analize in spremembe na motorju. Potem se
izbere, kater zmes gume se bo uporabila – glede na vremenske razmere. Sledi obrok in 2 uri
počivanja. Polovico prostega časa preživim sam v kabini ob kakšni glasbi. Preostal del časa
ga posvetim ekipi in skupaj vsaj za drobec odmislimo na dirkanje. Zadnje pol ure so psihične
in motivacijske priprave – lažja glasba, učenje proge (vizualizacija).

Vas je kdaj strah? Kaj sploh lahko razmišljate, ko vozite 300 km na uro in je na
centimetru razdalje vaš sotekmovalec?

Od začetka je bil težak štart, saj sta pulz in pritisk naredita svoje. Težko je bilo že v
amaterskih časih, potem pa se tega nekako navadiš. Ko sem lani prvič stal na štartno-ciljni
ravnini prve dirke za pokal Alpe Adria sem imel 250 pulza. Z dirkami pridejo izkušnje in s
tem večja mirnost, zbranost. Med samo dirko razmišljam samo o linijah, saj moraš vsako
desetinko sekunde nekaj narediti – ali se nagniti, ali zavirat, ali dvigniti, spustiti. Strah je
prisoten v določenih ovinkih, kjer nisi siguren. To terja svoj davek na času kroga. Iz izkušenj
lahko povem, da sem lani doživel 5 padcev, od tega 2-krat v istem ovinku. Od takrat grem v
tisti ovinek z rezervo, kar se mi pozna na času.

Kako se soočate s padci?

Padci se zgodijo, odvisno je, kakšni so in zakaj so se zgodili. Lažji so padci v dirki kot na
treningu, saj daš na dirki vse od sebe. Če ne tvegaš, nisi uspešen. Padci se razlikujejo: lahki
zdrsi sprednjega kolesa, ko se lahko pobereš in nato pelješ naprej, do srednjih padcev, ko
pride do okvare na motorju. Najhujši in najtežji padci pa so, ko mora nekdo priti po tebe.
Lansko leto sem doživel slednjega, a na srečo sem jo dobro odnesel. Imel sem le izpahnjeno
ramo in natrgane vratne in ramenske vezi. Vemo pa, da lahko zgolj en padec pomeni koncev
kariere.

Kaj delate, ko ne dirkate? Pa prosti čas?

Ukvarjam se s popravilom avtomobilov, saj imamo doma v Zburah pri Šmarjeških Toplicah
družinsko avtomehanično podjetje Avtoservis Mitja Lesjak s.p. V delavnici z očetom
preživiva dobršen del dneva. Ob večerih treniram v zaprtem prostoru – fitnes vadbe. Ob
sobotah je na vrsti motokros in kolo, nedelje pa so rezervirane za Andrejko, moje dekle.

Kdo je vaš motivator? Vzornik?

Motivator sem si kar sam sebi, do sebe sem zelo zahteven in ne popuščam. Moja vzornika iz
motociklizma sta Jorge Lorenzo in Maverick Vinales. Izpostavil pa bi tudi prijatelja, trenerja
in velikega motivatorja Aleksandra Sušnika. Včasih mu rečem tudi oče številka 2. Od samega
začetka skrbi zame, ogromno me je naučil in me žene naprej, mi daje nasvete, motivacijske
govore. Pomagali smo mi tudi v 99 Racing School na Grobniku. Tam sem se učil voziti.
Veliko zaslug ima tudi mehanik Marko Slavić. Je oseba, ki zna ob pravem trenutku izbrati
prave besede. Pomagal mi je tudi po dveh težkih padcih, ko sem že mislil zaključiti z
motociklizmom. Z njegovo pomočjo sem zbral misli in nadaljeval. Naučil me je tudi, kako na
motorju dela amortizer, kako se motor obnaša v določenih situacijah, kaj je potrebno narediti
v posebnih vremenskih razmerah.
Kako se pokrivate finančno? Koliko denarja na sezono prispevate iz svojega
žepa? Imajo sponzorji sploh posluh za tovrstni, po mnenju številnih, prenevaren
šport?

Strošek je izjemno visok, kar je največja slabost tega športa. Recimo samo en komplet gum
stane okoli 350 EUR. Zato v tem športu ni veliko mladih, ki so sicer talentirani, a si zaradi
visokih stroškov tega ne morejo privoščiti. Sponzorje je težko dobiti, ne samo zaradi dejstva,
da je ta šport nevaren, ampak ker se ta šport ne odvija na slovenskih tleh, saj je sponzorjem
pomembno oglaševanje. Če bi bilo dirkališče v Sloveniji, verjamem, da bi bilo drugače. Nekaj
sponzorjev se sicer dobi, vendar je to bolj dobra volja. Lahko rečem, da 95 % stroška krijem
sam.

Ko vas takole gledam ste na prvi vtis netipični motorist, saj ste izjemno visok?
Vas to kdaj ovira? Ali je celo prednost?

Veliko ljudi mi reče, da sem netipičen motorist. Loris Baz se v elitnem razredu vozi med
deseterico pa je 10 cm višji kot jaz. Kar pomeni, da se da. Spremembe se pojavijo pri
prilagoditvah. Glede na mojo velikost je potrebno motor podaljšati s prenastavitvijo tačk in
ročk. Slabost je mogoče ta, da je malenkost več zračnega upora. Prednost pa ta, da motor
lahko položim manj kot ostali in naredim enak zavoj. S tem več teže ohranjam na sredini
motorja, medtem ko manjši dirkači motor bolj nagnejo.

Kakšne cilje ste si postavili za letošnjo sezono? Kaj pa je vaš življenjski cilj?

Lansko leto sem tekmoval tudi v evropskem prvenstvu do 23 let Alpe Adria Junior Cup, kjer
sem zasedel drugo mesto. Letos grem v razred Overall. Lansko leto sem končal sezono okoli
22. mesta. Letos je cilj končati v petnajsterici. Vse je odvisno od konkurence, poteka sezone.
Veliko ljudi me vpraša, če bom kdaj tekmoval v Moto GP. Po vsej verjetnosti žal to ne bo
možno, saj za to talent ni dovolj. Ogromno je drugih dejavnikov. Če že imaš talent, pa
zmanjka financ. Za ta šport se borimo iz dneva v dan in zahteva ogromno odrekanja. Na
splošno rad živim življenje na polno in delam tisto, kar me tisti trenutek veseli. Če bo kdaj
nehal dirkati profesionalno, se bom z veseljem udeležil še kakšne amaterske dirke.

Kaj pa je po vašem mnenju formula za uspeh?

Formula za uspeh je dobra vizija. Če si nekaj močno želiš, lahko to tudi uresničiš. Za to vizijo
moraš biti pripravljen narediti vse. Za vsak dosežek je potrebno garati, se truditi in verjamem,
da je vsak trud je poplačan.