1. november je dan, ko številni ljudje po svetu obiščejo grobove svojih najdražjih preminulih sorodnikov, prijateljev in jim prižigajo sveče, prinašajo cvetje. Ob grobovih se zbirajo družine in skupaj obujajo spomine na svoje pokojne … Od kod pa pravzaprav izhaja ta običaj in kaj pomeni, pa v nadaljevanju.
V krščanstvu je 1. november dan vseh svetih oziroma vseh svetnikov. Najprej se je Cerkev z javnim čaščenjem spominjala samo mučencev. Praznik spomina na mučence so obhajali že v 4. stoletju v vzhodni Cerkvi, pod njenim vplivom pa so ga v začetku 6. stoletja uvedli tudi v Rimu.
Šele kasneje so se mučencem pridružili tudi svetniki. Ker pa je teh sčasoma postajalo vse več, preve, da bi vsak imel svoj dan, so se odločili za poseben spominski dan, namenjen vsem svetnikom. Sprva so ga obhajali 13. maja, a je papež Gregor IV. praznik prestavil na 1. november in ukazal, da se praznuje v vesoljni Cerkvi.
Prihod trde zime
November je mesec, najbližji zimi, dnevi se krajšajo in postajajo vse bolj turobni, žalostni. Na ta dan naj bi po Zemlji strašili duhovi in demoni.
Po poganskem verovanju je bil čas okoli zimskega sončnega obrata čas umrlih; njihove duše naj bi se v dolgih zimskih nočeh vračale iz vic. Po vsej Evropi so verjeli, da bodo naslednji dan rešene trpljenja.
Pogostitev duš
Duše se morajo, preden smejo v nebesa, očistiti grehov in pri tem naj bi jim pomagala tudi molitev živih. Pogosto so duše tudi pogostili – duše rajnih so predstavljali reveži. Ti v krščanstvu prejemajo darove za to, da bi molili za duše umrlih.
Gospodinje so jim ponavadi na dan vernih duš, 2. novembra, pripravile posebne obredne kruhke. Ti so se imenovali prešice, vahtiči, hlebčki, mižnjeki, panjoka, … Pečeni so iz ajdove, ovsene in koruzne moke. Dušam so ponudili tudi pijačo, na primer vino, in jim prižgali svetilko, napolnjeno z oljem.
Post na predvečer
Da je praznik vseh svetih v slovenski kulturi resnično pomemben, dokazuje tudi precej strogo postenje na predvečer praznika, ki je v veljavi od 14, stoletja dalje.
Dan spomina na mrtve
Danes je 1. november dan, ko se spomnimo na pokojne in obiščemo njihov grob. V njihov spomin prižgemo svečo in prinesemo šopek rož. To so ponavadi krizanteme, ki cvetijo ravno v času dneva spomina na mrtve. Pri nas so dobile status »rož grobov«, čeprav so ponekod po svetu, zlasti v Aziji, to rože, ki prinašajo srečo in življenjsko moč.
Tudi v krščanstvu ima ta praznik veselo konotacijo – pomeni namreč tudi zmagoslavje in veselje nad množico pravičnih, združenih v nebesih, ki gledajo božjo slavo. A vseeno je to žalosten dan, ko s svečko počastimo spomin na ljubljene, ki jih ni več med nami – na žalost pa vse preveč pogosto tudi edini dan v letu, ko to storimo.
