Objavljamo zanimiv zapis bralca.
Grem danes, začetek jeseni malo pogledat na njivo, tisto nad vasjo, ograjeno z električnim pastirjem, štiri žice, dva metra visoko. Bom pobral še zadnje kar je zraslo.
Imam kaj videti, močna najlon vrv potrgana, očitno si je medved zaželel sliv, ki rastejo ob njej in potrgal vrv, zanj je to mala malica. Posledično pastir »tolče« v tla, vstop jelenu omogočen…skratka, požrto vse, koruza, buče, paprike. Vračam se s prazno košaro čez sadovnjak. Mlade, triletne jablane oglodane od jelena, do živega, četrtič letos, ni več kaj obrezat, s češnjami isto. Njiva na polju, kljub ograji vsak dan polna jelenjadi in srnjadi, ne vem, če bo kaj pobrati.
Sedim doma na balkon in si mislim, – pa kam gremo. Naši predniki so mukoma s trdim delom, znanjem in izkušnjami zgradili terase, ogromno teras. Teren je to zahteval, če hočeš prehraniti družino, je to nujno. Vrtovi in njive so bile kot v raju, tu pa tam se je jeseni pojavil tudi medo, polomil drevo, včasih dva, nič strašnega. Jelena smo oktobra hodili poslušati pod Snežnik, tam je bil doma, v dolini ga ni bilo. Stari oče se je pogovarjal z drevesi, bil je spoštljiv do živali in rastlin. Nekoč ni z mano govoril cel teden, ker sem na travniku ubil modrasa, »kaj pa ti je naredil«, se je jezil…Polje se je kosilo pozno, tam v začetku julija, počakati je treba, da trave osemenijo, travniki so bili polni rož, živali, metuljev. Njive se je gnojilo s hlevskim gnojem, štale so bile polne živine in zjutraj se je mleko odvažalo v mlekarno, pa tudi sir se je delal in skuta, ko se je trava otelila. Jeseni je bilo sadja na pretek, za marmelade, za zimo, pa tudi za žganje, seveda. Trdo delo, zasnovano na stoletnih izkušnjah. Vse je bilo skladno, živeli in proizvajali so ljudje in živela in uspevala je narava.
Po tem so najprej prišli znanstveniki, isti taki, kot nas »učijo« še danes, čas je za napredek, so dejali. Eden prvih znanstveno idiotskih ukrepov je bil, zgodnja košnja – takrat ima trava največ v sebi, dobra krma, so učili – v nekaj letih je izginilo vse cvetje iz travnikov, krma je bila vedno slabša. Gnojite, je bil drugi ukrep. Z umetnimi gnojili, seveda. Pa smo gnojili, travna ruše je bila res bolj zelena a še bolj siromašna, ponekod so se pokazala gola tla…in danes imamo kar imamo. Čebele umirajo, pa pri nas zagotovo ne od strupov, poginjajo od lakote, cvetja ni več, kaj pa naj jedo….So pa sedaj pogruntali, da je treba pozneje kositi in določili za to 1. avgust, zaradi osca (redek ptič, ki ga je ostanek Evrope uspešno iztrebil). Dragi moji visoko izobraženi geniji, taki košnji je moj stari ate (komaj pismen) rekel »sama bivnica«, do tega datuma je travinje kot krma popolnoma brez vrednosti, dobo je samo še za steljo…iz ene skrajnosti v drugo, tako, za vsak slučaj..
In potem pride EU, tista EU, ki si je popolnoma uničila naravo, iztrebila živalske vrste, uničila okolje. In glej vraga, ta ista EU in njeni vsemogočni birokrati, so nas začeli učiti, kako moramo mi ohraniti naravo. Učiti nas, ki smo to znali in to tudi počeli, od vedno. Ampak red je red, smo lepo poslušali. Če ne pa te kaznujejo.
In sedaj imamo sledečo situacijo. Travniki zaraščajo, ker se ne kosijo več, zakaj bi se, živine ni več, se ne splača. V sadovnjake smo spustili pašno živino, terase posledično propadajo, z njimi tudi sadovnjaki na njih. V sadovnjakih imamo črede jelenov, ki obgrizejo vse sadje, kar ostane jeseni polomijo medvedi, košenine preorjejo divji prašiči. In se počasi predajamo še tisti zadnji, ki smo vstajali. Na sadovnjakih, travnikih, terasah, se pojavlja najprej grmovje in čez par let pravi gozd. Stoleten trud naših prednikov, bo v eni generaciji vladavine denarokracije in idiotizma izginil. Z njim pa tudi naša kultura, ponos, odnos do narave.
Je kdaj kateri od znanstvenikov že proučil, kaj se bo zgodilo, ko bo, ob sedanjem gospodarjenju, neizogibno izginila vsa kulturna krajina i nas bo obdajal samo še gozd. Ali se zavedate, da bo ob tem izginilo nešteto živalskih vrste, ki so bile tisočletja sestavni del našega bivanja, se zavedate, da čebele v gozdu ne more preživeti, rabi travnike in sadovnjake. Varujete kosca, tudi ta rabi travnike, v gozdu ga ne bo več. Britanci, ki vas učijo kako ga varovati so ga iztrebili, mi smo ga ohranili. Pa ne zaradi vas, ampak zaradi odnosa kmeta do narave. Poglejte malo v knjige, gozd ima vsekakor svojo funkcijo, a je vsak travnik ali sadovnjak, po biotski raznolikosti neprimerno bogatejši od njega. Zelo intenzivno ščitimo velike zveri, kaj bo, ko bo zaradi tega izginilo vse ostalo, kakšne subvencije boste uvedli takrat. Kulturne krajine, ki je naše pravo bogastvo ne bo več, iztrebili jo bomo zaradi omejenosti vladajočih, ki jim svetujejo tisti, ki poslušajo samo en glas in to je glas denarja. Žal je vedno več tistih, ki verjamejo, da smo tisti, ki se še borimo za to, da bi ohranili vsaj drobce dela naših prednikov, sovražniki in uničujemo naravo.
Bomo videli, čas je vedno pravičen sodnik, res upam, da se motim in bo ob volku, medvedu in jelenu, bolj prijetno živeti kot ob kravi, njivi in sadovnjaku…
Za zaključek samo še to, vsi tisti, ki bi me radi prepričali, da sem jaz in moji predniki odgovoren zato, ker so nekatere živali iztrebljene ali pa tik pred tem, da se narava neodgovorno uničuje, – ne bo držalo, po gozdovih so morili predniki tistih, ki vam še danes solijo pamet in istočasno uničujejo vse okrog sebe, v imenu denarja in »napredka«…njim izstavljajte račune – če se upate (pa se ne, ker ste hlapci…).
Namesto zaključka bi opozoril krvavo zelene (zelene kot »varuhe« narave, krvave kot krvniki lastne dediščine), ko bo nekoč zmanjkalo kruha ali pa bo ta postal krvavo drag, nikar ne mislite, da vam bojo današnji gospodarji dali jesti. Hrano si boste morali deliti z volkovi, medvedi in jeleni…
