Pustni torek je, pa čeprav že skoraj leto dni nosimo maske, so si nekateri najmlajši privoščili dan tako kot mora biti za pusta. Preganjanje zime so na Velikem Slatniku pospremili s pesmijo in tako pustu pomagali pri preganjanju zime. In kaže, da bodo kar uspešni, saj so pred nami toplejši dnevi.
Pustni čas je premakljiv in je odvisen od velike noči (pustna nedelja je 7 tednov pred veliko nočjo). Prava pustna dneva sta dva; pustna nedelja (v liturgiji quinquagesima) in pustni torek. Ime tega časa se smiselno veže na latinsko besedno zvezo domenica ante carnes tollendas ali levendas (nedelja, preden se umakne, pusti meso, predpostna nedelja). Samo praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo, njeno izročilo so prevzeli Rimljani in si v prepomladnem času ustvarili več praznikov ob katerih so se tudi šemili. Praznovanje in šemljenje se je klub upiranju uveljavljajoče se Cerkve nadaljevalo tudi po pokristjanjenju; od 10. stoletja pa je odpor ponehal. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom.
Beseda pust, ki jo je poznal že Trubar, je verjetno nastala iz »mesopust«, to je iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu »opusti meso«. Iz italijanskega carneleva je nastala beseda carnevale, iz te pa evropska kulturna beseda karnevál v pomenu »praznovanje pusta« ali »pustovanje, pust«. Danes je pri nas izraz mesopust zastarel in se ne uporablja več, v ruskem okolju pa še vedno pomeni »štiridesetdnevni post«.
K pomenu besede »maškara, pustna šema« obstajajo še izrazi: pústar, pústnjak, pústnik, fášenk in kurent. Izraz pústnik pomeni še izraz za meseca februar in marec. Kot splošna beseda ima kurent pomen »pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu in posebnim pokrivalom, znana v vzhodni Sloveniji«
Pustu sledi post, ki traja kar 40 dni. Po pustnem torku pride pepelnična sreda, post pa je namenjen razstrupljanju telesa in njegovemu pripravljanju na največji krščanski praznik, veliko noč. Če pusta niso pokopali na pustni torek, se to stori na pepelnično sredo. Konec pustovanja oznanijo maškare, ki pustno lutko sežgejo ali vržejo v vodo (odvisno od običaja v določenem kraju), nekateri pa storijo kar oboje. Pri pokopu pusta gre za simboliko – lutka predstavlja onostranstvo, s sežigom oziroma pokopom pa pokopljemo vse slabo in tako prikličemo pomlad.
