FOTO: Ivanka Mestnik in Krka, zelena žila do srca

FOTO: Ivanka Mestnik in Krka, zelena žila do srca

-
0 531

Ta teden je pisateljica Ivanka Mestnik v polni veliki dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu predstavila najnovejše in hkrati sklepno delo svojega literarnega opusa z naslovom Krka, zelena žila do srca. Dogodek so pripravili sodelavci Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto in Javnega sklada za kulturne dejavnosti OI Novo mesto ter člani Kulturnega društva Severin Šali.

Zven ponarodele pesmi Kje so tiste stezice, ki jo je odpel Mešani pevski zbor Krka na željo pisateljice, in rime Jožice Sadar so nakazali vsebino večera, ki ga je prepletal Tomaž Koncilija. Med odlomki iz knjige, ki sta jih interpretirali Klavdija Kotar in Bojana Medle, se je Mestnikova spominjala svojega »lepega nelepega« otroštva, kot ga je sama označila. 

Po prebranih besedah z začetka knjige o pomenu Krke in rojstni Drašči vasi je pripovedovala o ljubljenemu očetu, ki je med vojno odšel in ga ni bilo nazaj ter o mami, ki se je vrnila, a sta jo Rab in Gonars spremenila v pravo partizansko mati.

Kozinova Mojčina pesem v izvedbi Eve Starešinič in Eve Zec ter Divertimento, ki ga je odigral Matija Forjan, sta bili izhodišče za pogovor o želji po širnem svetu. Mestnikova se je spominjala, kako se je po vojni, oblečena v ameriška oblačila, s »federvagnom« peljala v šolo v Novo mesto. Izpostavila je misli o nezavidljivem suhokranjskem narečju. Pripovedovala je o sorojaku in kolegu Jožetu Škufci, o prof. Bačerju, pri katerem je v sklopu literarnega krožka napisala prvo črtico Očetova kazen, o pomenu dela Jožeta Dularja. Slednji je tako kot Mestnikova in številni drugi ustvarjalci v Krki našel navdih za svoje delo.

Ob nastopih otroške skupine, tamburašev in pevcev Folklornega društva Kres se je beseda ponovno vrnila v rodno Draščo vas. Mamina rojstna hiša bo postala hiša nature in kulture, Drašča vas pa – v priznanje Mestnikovi – del slovenske pisateljske poti.

Poleg ohranjanja spomina na zarasle stezice, Krka, zelena žila do srca vsebuje tudi potopis z leta 2001, ko se je pisateljica »pustila zapeljati« po reki z raftom.

»Ne bi šli enkrat z menoj? Vsaj od Zagradca do Prapreč? Šele potem boste lahko rekli, da Krko res poznate,« je gledal in vabil predvsem mene. Jaz da bi šla? Pri teh letih? ga pogledam začudeno. […] Se lahko še umaknem? Seveda se lahko, se oštevam, rečem pa nič. Nekaj v meni si to že dolgo želi. Kot da moram doživeti samo še to, pa bom srečna. Pa mi srce v prsih vseeno divje razbija, ko čez tri dni že lezem v nepremočljivo obleko in si nataknem čelado.«

Knjigo je oblikoval Tomaž Grdin, čigar je tudi večina fotografij, s katero je opremljena. Mestnikova je delo izdala s sozaložnikom Kulturnim društvom Severina Šalija.

Ob besedah hvaležnosti in zahval je pisateljica z občinstvom delila tudi modrosti življenja.

»Preveč sile si delamo. Življenje teče. Prepustite se življenju in bodite dobri«.

Besedilo: Anja Rebolj

Foto: Marko Klinc in Knjižnica Mirana Jarca