FOTO: ‘Japonec,’ ki je dobrih 150 let pri nas, ga poznate?

FOTO: ‘Japonec,’ ki je dobrih 150 let pri nas, ga poznate?

-
0 594

V vsem tem času hitenja, se lahko zgodijo tudi pristnosti, ki se ne zmenijo za trenutni čas, leta, stoletja itd. Je pa lepo, ko spet vidiš največjega nočnega metulja, sviloprejca pri nas, v naših krajih, pa čeprav je slednji prišel praviloma z Japonske. In po dobrih 150 letih je ta metulj, ki sicer ne povzroča škode, pri nas še vedno označen za invazivnega, tujerodnega. A slednji ni škodljiv za naše okolje. Slednjega imamo na Velikem Slatniku za zaščitni simbol. Največja in najlepša vešča, metulj, ki v vseh teh letih ni povzročila škode.

Govorim o jamamaju, metulju sviloprejcu, ki se je prvič pojavil v gozdovih Velikega Slatnika pri Novem mestu.

Jan Mach je dobil jajčeca tega metulja (Antherea yamamai) leta 1866 (po nekaterih virih 1867) in v vasi Veliki Slatnik pod Gorjanci poskusil z rejo kar prosto v naravi na hrastu z namenom pridobivanja svile šantung. Reja se mu je posrečila, ni pa bil pazljiv v “tehnloškem smislu” in je nekaj bub ostalo v naravi. V naslednjem stoletju je vrsta postopoma začela poseljevati okolico in Evropo. Mach je svoje izkušnje objavil v časopisu Novice leta 1868. Jejčeca je v naslednjih letih pošiljam še drugim zainteresiranim gojiteljem. Pozneje je bilo o tem objavljenih več člankov v različnih revijah ali knjigah. In po dobrih 150 – letih gre res za t.i. invazivno vrsto, ki živi na območju Evrope. A metulji, jamajiji, nimajo dolge življenjske dobe in so ob slovesu dober priboljšek za mravlje, hrošče in druge mrhovinarje.
Odrasli osebek jamamaja (metulj) se ne prehranjuje, saj je njegova vloga le razmnoževanje. Za namen iskanja imajo samci velike antene v obliki peres, s katerimi zelo dobro zaznavajo samice tudi na dolge razdalje. Samice navadno nosijo veliko jajčec zaradi česar težje letijo. Ker se odrasle živali ne prehranjujejo, jim v “mladosti” nabrane zaloge zadostujejo za 3-4 dni letanja. Ko umrejo postanejo hrana za mravlje, hrošče in druge mrhovinarje.
In če smo pri živalskem svetu tako prekleto kritični, se pri ljudeh o raznih invazijah še vedno na pogovarjamo, ali kako že. Metulj je priča neverjetnega prilagajanja in neposesivnosti. Slednje želim tudi vsem na dveh nogah, ki uporabljajo drugačne ‘antene.’ 😉

Lep, čudovit, nostalgičen in predvsem zgodovinski. O slednjem Vam bodo znali več povedati  v Društvu Machove dediščine pod Gorjanci.

Posnetki tega največjega metulja pri nas je nastal v Gostilni Štefan na Malem Slatniku.