Izkušnje ljudi, ki so se soočili s korono

0
3807
Na FB profilu sem objavil zapis oz. povabilo vsem, ki ste v Sloveniji zboleli in preživeli koronavirus, saj preprosto premalo vemo, kako je, ko se z virusom soočiš oz. ga premagaš, živiš naprej. Tako da Vas vabim, da Vašo izkušnjo delite z ostalimi, ki tega ne poznamo in smo v dvomih. Anonimno lahko pišete na novice@dolenjskanews.com . Nekateri ste svoje prebolevanje opisali na FB-ju, drugi ste nam poslali svojo zgodbo prek elektronske pošte. Hvala in dobrodošli.
Blaž in korona
Pozdravljeni, vidim, da ste na Facebooku spraševali, kdo je prebolel corono in kako je bilo. No, jaz sem jo, in lahko samo potrdim, da zadeva ni navadna gripa, vsaj pri meni ni bila.
Star 42 let, v kar solidni formi, dokaj redno ukvarjanje z rekreativnim športom, trdnega zdravja, v zadnjih 20 letih sem bil morda 3x pri zdravniku. Potem je pa v začetku aprila samo naenkrat od nekod priletelo, še danes ne vem od kod in koga. Zjutraj sem se čudno počutil, zvečer me je že na polno usekalo, zelo visoka temperatura, (+39 C) kašljal non-stop kot nor, nekaj je šumelo v pljučih (čuden občutek je to…). Štiri dni sem bil čist fertik, ves čas nekje na meji, al naj me sprejmejo v bolnico ali ne, potem pa sem se sestavil in bil še naslednjih 10-14 dni »samo« bolan. In to je to, danes sem popolnoma ok.
Na srečo imamo dovolj veliko hišo, da sem bil lahko v posebni sobi v karanteni, ki sem se jo striktno držal, delno zato, ker kaj več kot ležat na postelji niti nisem bil v stanju, pa tudi zaradi svojih bližnjih. Tem gre tudi zahvala za cel support, kar je zagotovo pomagalo k boljšemu okrevanju. Evo to je to, moja zgodba, v močno skrajšani obliki. 🙂
Gregor in korona
Korona je prisotna in je še kako resnična. Ne bom govoril o tem kdo jo ima, lahko rečem le, da noben prehlad ali gripa nista primerljiva.
Milena in korona
Moj mož, 14 dni povišana temperatura, kašelj, drugi teden spremenjen vonj in okus, dva dni hude bolečine v mečih, tretji teden še vedno pozitiven. Pet tednov karantena (spalnica in wc, zadnji teden svoj košček terase). Hvala Bogu, lažja obliko. Poleg njega tudi štirje sodelavci.
Ana nam je posredovala zapis: Dnevnik iz karantene ali pisalo se je marca leta 2020.
Vse se je začelo tistega torkovega popoldneva sredi marca, ko je v moj elektronski poštni nabiralnik prispelo sporočilo, da je znanec pozitiven na covid-19. Tisti znanec, s katerim sva bila teden dni nazaj skupaj v Ljubljani na sestanku. Bilo nas je skupaj 12, rokovali se nismo, saj smo bili že vsi seznanjeni s situacijo v Wuhanu, sedaj je bila na tapeti Italija … veste kako pravijo, bolje preventiva, kot kurativa. Res pa je, da smo bili v zaprtem prostoru. Po takratnih informacijah, se virus ne prenaša preko zraka. Moram priznati, da kljub vsem informacijam, sem se vprašal, kaj pa če? Doma imam očeta, za katerim so 4 težke operacije, da premaga raka. Oba z mamo sta starejša od 60 let. Spadata v visokorizično skupino. Hči ima 8 let, normalno, da te za otroka skrbi. Odločim se, da pokličem osebno zdravnico. Povem ji, da je znanec, s katerim sva bila teden dni nazaj skupaj na sestanku, pozitiven na korona virus. Poudarim skrb za starša, za otroka, za partnerko in seveda konec koncev zase, saj sem bil v istem prostoru z njim. Zdravnica me pomiri, da glede na to, da nimam znakov, da ni potrebe po testiranju, saj sem mlad, zdrav, brez simptomov. Omenim ji, da sicer imam občutek, kot da me je napihalo, da bom vseeno preventivno ostal doma. Vprašam še za partnerko, hči, starša. Ker nimajo znakov in ker tudi sam nimam simptomov, ni potrebe, da smo zaskrbljeni. Lahko gre v službo, šolo. Zdravnica mi reče, da lahko pokličem Nijz, če imam dvome oziroma dodatna vprašanja. Da zaenkrat se naj spremljam, v kolikor se bodo pojavili simptomi oziroma se zdravje poslabša, naj pokličem. Vseeno pokličem še na Nijz. Epidemiologinja mi pove isto. Da ni potrebe po testiranju, da pa naj ostanem doma in se opazujem. Vprašam še za partnerko in hči, pa reče, da ni potrebe v kolikor sta zdravi in brez simptomov. Da v kolikor bo karkoli novega, me pokličejo. Naslednji dan me je poklical kolega, s katerim sva bila skupaj na omenjenem sestanku in mi pove, da je šel na testiranje in je tudi on pozitiven, imel ni niti enega znaka okužbe. Ok si rečem, sedaj sta že dva, z njim sva bila skupaj v avtu, mene pa še ni nihče klical in me poslal na test. Zaskrbi me za starša in takoj ponovno pokličem svojo zdravnico in ji povem svoje skrbi, sedaj sta že dva potrjena okužena, dva, s katerima sem bil na sestanku, z enim sva se skupaj v avtu peljala v Ljubljano. Skrbi me, da sem tudi sam okužen, skrbi me v prvi vrsti za starša, predvsem za očeta, za svojo družino in želim, da me testirajo. Zdravnica pojasni, da bi me moral v tem primeru že Nijz napotiti na test, ker me pa ni, me napoti ona. Vprašam, ali naj ostane partnerka doma, hči tudi hodi v šolo. Še vedno isti odgovor, da ne. Ker nimamo znakov, ker jaz nisem pozitiven. Takrat sem imel še vedno iste simptome, kot da bi me rahlo napihalo. Ponovno vprašam kako je z družinskimi člani, ali naj ostanejo doma. Odgovor še vedno isti, da če nimajo simptomov, ni potrebe, da pa v kolikor bom tud sam prejel pozitiven izvid, sledijo navodila. Teh 24 h, ko čakaš na klic, je najhujših. In dejstvo, da si teden dni hodil naokrog nevedoč, da je obstajala sploh najmanjša možnost, da bi se okužil, saj nisem bil nikjer, ne na smučanju v Italiji ne drugod v tujini. Šel sem zgolj na en sestanek v Ljubljano. Možnosti, da bi bil okužen, nisem podcenjeval, ne skrival. Istega dne, ko sem izvedel za okužbo znanca sem ostal doma, povedal sodelavcem, družini. Vsem pojasnil navodila pristojnih organov. Partnerka je šla v četrtek normalno v službo, hči je ostala doma, ker je imela v sredo zvečer rahlo vročino, v šoli so bili zunaj, bil je krasen sončen dan, varljiv, ker je pihalo, bili so brez bundic in jo je najbrž napihalo. Normalno pri otrocih. Naslednji dan zjutraj je bila že kot nova, brez vročine in navriskana, kot ponavadi. Bil pa je to četrtek, ko se je virus že začel množiti po naši državi, ko se je začelo razmišljanje o ukrepih in o epidemiji. Okoli enih me kliče partnerka, da prihaja domov, iz službe so jo preventivno poslali domov, ko je povedala, da sem šel dan prej na testiranje. Rezultatov testa še ni. Popoldne prejmem tisti neželeni klic iz nepoznane šrevilke: gospod, pozitivni ste. In z vami v 14 dnevni karanteni so vsi, ki so z vami v gospodinjstvu. Ok, partnerka je že doma, hči danes itak ni šla v šolo, starša sta upokojena. Vprašam, kako naprej, koga obvestim. Povem, da sem bil v službi do torka, s katerimi sodelavci. Sodelavci ostanejo preventivno doma (navodilo delodajalca), obveščanje drugih pa po njihovih navodilih ni potrebno. Vprašam za šolo, za partnerko, koga vse obvestimo. Ponovno isti odgovor, da ni potrebno, da ne širimo panike, da onidve itak nimata simtomov in je zelo malo verjetno, da bi bili prinašalki. Vseeno se odločimo, da obvestimo delodajalca, sporočili smo tudi v šolo. Ker menimo, da je v teh časih za vse pomembna visoka stopnja kolektivne odgovornosti, predvsem pa visoka stopnja strpnosti. Ker ne skrivamo ničesar. Ker nismo sami krivi, da je do okužbe prišlo. Sam sem imel na dan, ko sem izvedel, da sem pozitiven, že rahlo povišano telesno temperaturo, začel sem tudi kašljati, enako moja mama. Skrbi me za očeta, saj je tudi on dobil vročino nad 37, zanj je okužba s korona virusom lahko usodna. Vsaj moji punci sta zdravi, brez vsakega simptoma. Starša osebni zdravnik ne napoti na testiranje, saj nimata drugih znakov, kot povišane telesne tenperature in takrat rahlega kašlja pri mami. Svetuje spremljanje in urgiranje v primeru poslabšanja zdravja. Zaenkrat velja navodilo Nijz-a, da so vsi ostali zgolj preventivno v karanteni, saj so bili z menoj v stiku. V petek zjutraj partnerka po navodilih pokliče svojega zdravnika, da mu pove, da sem sam pozitiven, torej je bila ona v stiku z okuženo osebo in je po odločbi ministrstva, v karanteni. Vpraša za testiranje, katerega po mnenju zdravnika ne potrebuje, ker nima niti najmanjših simptomov. Vpraša še za moja starša, ker imata vročino in dr. svetuje, da gresta na test, saj sta visokorizični osebi, posebno oče. Skupaj s partnerko gredo na test v Novo mesto. Bris odda tudi partnerka, ker je bila že ravno tam. Simptomov še vedno nima. Sam se počutim dokaj v redu, kašljam, še vedno imam povišano temperaturo (le ta je trajala nekje 4 dni) in glavobol. Piše se sobota, ko eden za drugim prejemajo klice tudi preostali člani gospodinjstva. Vsi smo pozitivni. Razen hči, ona ni testirana. Njo iz dnevnika izvzemam, ker je zdrava. Počutje je nekako enako, vsi razen partnerke smo imeli 3-4 dni konstantno povišano temperaturo med 37 in 38. Mama in jaz sva tudi kašljala, nekaj dni kar močno, potem se je začelo umirjati. Oče pa je v vsej tej zgodbi zmagovalec. Premagal je tudi korono. Partnerka je nekje po treh dneh od testiranja izgubila vonj in okus. In to je tudi edini znak, ki se je pri njej pokazal. Sicer sedaj po tednu in pol, ko sva z mamo že skoraj nehala kašljati, ko nima nihče več vročine že vsaj 5 dni, tudi ona občasno zakašlja. Danes mineva natančno 14 dni odkar sem dal bris. Počutim se dobro. Po navodilih zdravnice ostanem doma še en teden. Brisov baje ne jemljejo več, saj po 12-14 dneh od potrjene okužbe naj ne bi bil več kužen. Preventivno ostanem še en teden doma, vseeno delam z ljudmi in mi zanje ni vseeno.
Na vprašanje zakaj tale zapis, podajam sledeči odgovor: ker živimo v manjši vasi na Dolenjskem in želim s tem zapisom oziroma dnevnikom pojasniti prijateljem, sodelavcem, sovaščanom in vsem državljanom, da se virus da preboleti, da je potrebno veliko pozitive in predvsem #ostanidoma. Pozvati želim vse k strpnosti in vam sporočiti, da žal ne moremo vedeti, ali smo okuženi ali ne. Lahko je bil okužen nekdo v trgovini, v katero si šel tri tedne nazaj, lahko si tankal gorivo z isto ročko, katero je pred tem držal v rokah nekdo, ki je okužen, pa tega sploh ne ve. V tem času ljudje res ne potrebujemo še stigmatizacije, kazanja s prstom, izločitve iz družbe. Zase in za svojo družino vem, da smo ravnali po navodilih pristojnih inštitucij od prvega dne, ko smo izvedeli za okužbo, da smo storili vse, da ne bi virusa prenašali naprej. Za tisto obdobje pred okužbo, pa nihče ni mogel vedeti. Hvaležni smo, da smo virus premagali, da smo ostali doma in predvsem hvala za vso podporo, želje prijateljev, znancev, sodelavcev.
Upam, da sem s tem zapisom odgovoril na vprašanja tistih, ki se sprašujete kako in kaj. Da bomo lahko vsi mi, ki smo virus preboleli, z dvignjeno glavo hodili brez obsojanja, saj ni nihče sam kriv, da je zbolel. Da ne bo nihče od okuženih (s tem ne mislim samo na našo družino ampak na vse, ki smo dali virus skozi) rabil za svojim hrbtom poslušati obsojanja in kazanja s prstom, obtoževanja, da se naših otrok ne bodo izogibali, ko bodo vrtci in šole ponovno odprte, da sodelavci ne bodo obtoževali drug drugega in da bomo v teh težkih trenutkih za vse nas, tako za tiste v karanteni kot tudi za vse v samoizolaciji, stopili skupaj in se ponovno srečali na ulici in spili kavo kot prijatelji, sodržavljani.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj