Kovana zgodba mladega moža očeta kovača

0
985

Morda je naslov te vesti težaven. Ampak ni. Vzemite si čas in kujte različne izpeljanke. A vseeno je zapis, ki vam ga ponujam, iskren, družinski, poln spoštovanja.

Velikokrat srečujem poštene, pridne, delovne ljudi, ki premorejo tudi nežno plat sobivanja, mislim na urejeno družinsko okolje, ki ga spoštujejo, negujejo. Nekatere poznam, spet druge ne. Ampak tokrat želim z Vami deliti zanimiv in iskren pogovor, ki sem ga imel z mladim podjetnikom, ki je sicer univerzitetno izobražen in ima svojo družino, a nadaljuje z domačo dejavnostjo kovaštva, ki jo vrhunsko opravlja njegov oče, s katerim nadaljujeta uspešno tradicijo kakovosti in je na Dolenjskem zelo redka oz. bolj izjema.

Lep zapis mojega sogovornika, ki obeta, vzpodbuja vse mlade, ki želite in znate delati z glavo in rokami. T.i. deficitarni poklici bodo že čez nekaj let spet prestiž, nekateri so že danes in verjamem, da jih bomo znali bolj ceniti oz. njihovo delo, znanje in produkte.

Mojemu iskrenemu mlademu podjetniku sem sporočil, da bom objavil del njegovega razmišljanja, ker je to prihodnost zavedanja, razumevanja, spoštovanja, ponosa tudi mlajših, ki želijo opravljati tisti del oz. odstotek našega sobivanja, s svojimi rokami in glavo in ne samo z besedami. 🙂

….tako:

Nekako nama z očetom ne uspe, da bi si ukradla čas in naredila nekaj zase, ker si rečeva, samo še to narediva, samo še ta projekt, potem pa bova lažje zadihala… Klinca bova, bo pa spet nekaj novega… Ampak se sam velikokrat zavem v trenutkih, ko pogledam očeta na drugo stran delavnice, ko se trudi na vse pretege in sem res ponosen nanj ter najbolj vesel, da ga imam ob sebi pravtako mami, ki ogromno pomagata moji krasni družini s tremi otroki. Letos sem prevzel očetovo podjetje, na moja pleča pa je padlo ogromno breme in odgovornost… V prvi vrsti ga nočem razočarati, po drugi strani pa bi rad vse njegovo znanje posrkal kar čez noč. Ampak to je milenijcu kar težko, predstavljaj si gimnazijca s titulo dipl.inž.el., s premalo praktičnih izkušenj, ki postane kovač… To bodo enkrat še film posnel, hehe. Boš videl… V glavni vlogi pa bo Cavazza 🙂

Ampak se trudimo, tudi svoja sinova bi zdaj rad vzgojil (hči je še premajhna ), da bo teoretsko znanje in računalniško znanje postalo vsesplošno znano in takšnih bo 99% ljudi. Ostalo bo pa samo 1% ljudi, ki bodo praktični in bodo znali nekaj narediti z golimi rokami in ti bodo imeli ogromno dela.

Starši so nam hoteli dobro in so nam rekli; “Uči se, uči, da ne boš rabil tako delat kot mi, z rokami”… pa smo hodili v šole, potem pa se zbudimo nekega dne iz zamišljenega sveta, da imajo kar vsi neke šole in kvazi znanja o ničemer, noben pa ne zna nič več narediti z rokami.

Trend se je obrnil, zato mislim, da je potencial v tem, da spodbujam otroke, da bodo čimveč znali narediti z rokami in bili praktični. Bomo videli kako nam bo uspelo, želja je. Je pa tudi res, da če vzgajaš otroke “drugače,” znajo hitro izstopati med vrstniki…
Slednje zna biti tudi dvorezni meč pri izoblikovanju njihovih osebnosti za življenje. Malo sem zašel, oz. sem se zatipkal, hehe.
Mah, kar ne morem nehat… Noč ima svojo moč, je zaključil moj sogovornik, mladi podjetnik, pa čeprav sem se pred tem vedno pogovarjal z njegovim očetom. 🙂

In tudi dan ima moč, še sploh če imamo mlade ljudi, ki želijo, znajo, vedo, kaj želijo, delajo. Ob izredni inovativnosti, ustvarjalnosti, želim in privoščim tudi veliko uspeha.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj