Živimo v času ekstremov, tudi naravnih. Velika razlika je, ko prideš s podeželja v mesto in ko je v slednjem večina navdušena, da je vroče in suho. To jim lahko godi, a kratkoročno ne obeta. Saj se vreme iz enega, kmalu obrne v drugi ekstrem, ki pa je tako kot prvi, ekstremen in lahko uničujoč za pridelovalce domače hrane.
Človek s podeželja ima pri tem povsem drugačno razmišljanje, tudi skrb, ne glede, da tudi njemu morda paše takšno vreme, a se zaveda, da slednje ni OK za njegove poljščine, pridelek.
In ko bo človek iz mesta ob udrihanju narave varoval svoje materialne dobrine, se bo podeželski človek soočal še z zaščito pridelka, ki uspeva na naši grudi.
Ja, v trgovinah so izdelki oz. živila domačega kmeta dražji, lahko tudi dvakrat več od t.i. konkurenčnih produktov, živil, za katere večinoma sploh ne poznamo porekla.
Večkrat pa to svežino ponujenega iz uvoza opazimo v domačem hladilniku in ‘špajzi.’ Rok uvoženega je zelo kratek, morda že prekratek v istem momentu, ko smo ga postavili v domači hladilnik.
