Nekoč so se tepežnega dne najbolj veselili prav otroci, ki so začeli tepežkati že zgodaj zjutraj pa do poldneva. Tepežni dan, ki ga praznujemo 28. decembra, je bil namreč edini dan v letu, ko so lahko otroci, ki to ponekod še počnejo, s šibo, vejami ali palico tepežkali odrasle.
Tako otroci še danes tepežkajo doma in po tujih hišah. Omejeni pa so samo na dopoldanski čas. Medtem ko odrasli fantje tepežniki za svoj obredni obisk navadno ne dobijo nobenega plačila, pa je drugače z otroki. Otroke tepežnike je treba obdarovati. Tako je na primer na Dolenjskem, Notranjskem in ponekod na Štajerskem.
Gorenjci so tepežni dan imenovali pametiva, Korošci pa šapavica, ponekod ga danes imenujejo tudi tepežnica ali dan nedolžnih otrok in je nekakšen splet različnih prvin: poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških.
Na ta dan so bili pokonci že navsezgodaj, ker kar niso mogli dočakati, da se bodo lahko oboroženi s šibami odpravili po vasi, od hiše do hiše. Nekateri so vstali kar sredi noči in razbijali po vratih toliko časa, dokler jim niso odprli. Še preden so obiskali sosedove, sta jih po riti dobila oče in mama. A to ni bilo edino veselje, ki ga je prinašal običaj. Pri vsaki hiši so namreč dobili tudi darilo. Skromne dobrote, kot so jabolka, suhe hruške ali pest orehov, včasih pa kos potice, peciva ali kruha.
Tepežkanje je bilo v času naših babic in prababic blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat – udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – celo leto jih je namreč čakala nesreča.
