Živimo v času poziranja, nakladanja, faflanja in ostalih nebuloz, ki so daleč, zelo daleč od normalnega oz. realnega bivanja, sobivanja, življenja. Imamo zavode oz. institucije, ki naj bi skrbele za ljudi, ki so v pokoju oz. imajo oskrbo v domovih za ostarele. In za slednje prav, da smo do njih skrbni, spoštljivi. A očitno po domovih manjka zaposlenih. In potem v teh institucijah delajo tudi osebe, ki za slednje niso izobražene, še več, si dovolijo nedopustno.
In te dni, ki se dogajajo pri nas, lahko spremljamo, tudi, ko so starši presenečeni nad početjem svojega najstniškega otroka, ki je nekje delal, a se je s nedopustnimi dejanji, ki jih je posnel in slednje objavil na socialnem omrežju.
Poznam kar nekaj zelo mladih ljudi, ki opravljajo t.i. študentsko delo in nimajo težav s poziranjem na socialnih omrežjih itd. Preprosto, ker delajo.
Zanimiva so odstopanja v naši družbi, ki je miks podeželja in mesta (a še vedno daleč od velemest).
Vzgoja in skrb za odraščanje otrok naj bi bil temelj družine in ostalega sobivanja za odraščanje, družbe.
Ja, številni starši poskušajo poskrbeti, da njihov ‘sadež’ dozori v družbi nepredvidljive prihodnosti, a očitno je preveč t.i. sodobnih dejavnikov, kjer ‘naivni’ potegnejo kratko.
Je pa res, da država sistemsko še ni poskrbela za reševanje delovnih stisk, tudi kot so domovi za ostarele, pa čeprav besed je veliko, dejanj pa malo.
