Leto dni je minilo, ko se soočamo s korono in vsemi ukrepi. Gledam v kugle, zoc, sveče in še kaj. Sprašujem se, kdaj bo konec tega bolnega stanja.
Opažam, da so se v danih razmerah povsem zlomili tudi nekateri ljudje, ki so bili še pred dobrim letom psihično zelo močni. Zdaj so povsem drugačni, pa čeprav je njihova poslovnost še vedno neokrnjena. Postali so šibki, panični, skoraj paranoični, žal. Tudi z besedami jim ne moreš pomagati, so tam, kjer so, ker imajo svoje bližnje, ki so t.i. ranljiva skupina.
A se vseeno vprašam, kdo pa nima svojih, ki so lahko t.i. šibkejši člen življenja oz. zdravja? Naj bo fizično in psihično zdravje.
In po mojem mnenju, bo prav slednje pustilo dolgoročne posledice, za kar cepiva ni.
Brez zamere, opazujem, razmišljam in mi ni vseeno za ljudi, ki so v tem letu postali tako ranljivi, očitno nemočni. Še vedno menim, da sprehod v naravi pomaga oz. odnese marsikateri stres in bistri, vliva voljo po življenju, upanju.
Čas je za normalno sobivanje, pa čeprav imamo še nekaj več virusov v sapci, ki se lahko naselijo v nas. Samo spremljati, šteti in se pogovarjati o slednjem, nas najverjetneje še bolj naredi bolne. Narava vabi. 😉
To je moje laično opažanje sobivanja, Robert Erjavec.
